Koronska prehodnica na Belo peč nad Nemiljami, obronek Jelovice, je v sončnem marčnem dnevu ugotovila, da bo to zelo primeren izlet za kekce, saj ne zahteva veliko truda, nagradi pa … saj zdaj že veste, s čim: s krasnimi razgledi. Le krožen ne bo mogel biti, ker je spust z vrha do Podblice skoraj navpičen, pot pa ne prav dobro označena.
No, Andreja obrača, Filip pa obrne.
Tretjo junijsko soboto se je začelo srednje dobro, s sivim nebom, dežnimi kapljami na vetrobranskem steklu in esemesom ene od prijavljenih: “Ali vseeno gremo, čeprav dežuje?” Jasno, da smo šli. Do Nemilj so se kapljice skoraj popolnoma unesle, pri cerkvi sv. Primoža in Felicijana na Jamniku so že odnesle pete nekam drugam, na vrhu Bele peči pa nas je poleg dovoljšnjega števila klopi pričakalo sonce.
Dolg je bil počitek s Škofjeloškim hribovjem na dlani. Pravzaprav ravno dovolj dolg, da je medtem priskakljal do nas šarmanten domačin, bolj zakmašno kot planinsko opravljen (čeprav se je potem izkazalo, da je član PD Kranj in gorski reševalec, torej ima doma vsaj kak nahrbtnik in drugo podobno opremo). Beseda je dala besedo, o krožni vrnitvi ni znal povedati nič slabega, in to je opogumilo vodjo, da ga je vprašala: “Pa bi nas vi peljali po tej poti v Podblico?” Odgovoril je: “Seveda …” Drugi del odgovora preberite v naslovu.
Lepo in varno smo prispeli v Podblico. In čeprav smo mi nameravali njega povabiti na pijačo, nam je on, ker smo šli točno mimo njegove hiše, postregel z odličnim šnopsom, nato pa še s pravilnimi napotki, kako s čim manj asfalta pridemo do avtomobilov. Špica.
Bilo pa nas je štirinajst v tej “drušni”.
P. S.: Štirinajst v končni fazi. Kajti eden izmed kekcev je na štartu opazil, da je pozabil gojzarje, se vrnil v Ljubljano in nam s kakšno uro zamika sledil na Belo peč. Ker smo se mi medtem že vračali, jo je sam ubral tudi nazaj, a po skoraj isti, zahvaljujoč Micki nekolikanj daljši poti. Do veselega ponovnega snidenja je tako prišlo šele v gostilni. Bravo, Boris!
Album s slikami najdete tule, za pokušino pa ena “profilna” s Škofjeloškim hribovjem v ozadju, kakor jo je posnel Filip, naš vodnik na sestopu.